Po Massanzagu

Sonce je četrtega junija dvatisočsedemnajstega leta Gospodovega šele sramežljivo pogledovalo izza obronkov hiše predsednika črnuškega kluba Gregorja Kumerja, ko so se člani selekcije starejših dečkov kluba, ki mu omenjeni gospod predseduje, že podali na poltretjo uro dolgo pot v italijansko Padovo. Razlog razmeroma dolge poti se ni skrival v želji po binkoštnem romanju v kak italijanski sveti kraj, kjer bi nadobudnim črnuškim odbojkarjem papež Frančišek blagoslovil njihove roke, ki bi posledično v prihajajoči sezoni žoge sprejemale kar same od sebe, pač pa so se vodja odprave Andrej Jerič in njegovi fantje z dodatkom dveh voznikov in trenerskega vajenca v deželo naših zahodnih sosedov podali v želji po osvojitvi prestižne lovorike zmagovalca odbojkarskega turnirja za starejše dečke, ki je potekal v okviru deželnega praznika športa v mestu Massanzago.

Črnučanom se je pot v Italijo na pregovorno srečo zavlekla precej manj, kot se je vam, dragim bralcem, zavleklo branje prejšnje občutno predolge povedi. Uvodni obračun z ekipo Motte je tako za mlade upe črnuške odbojke nemara prišel celo prehitro, saj se je v njihovo igro v uvodnem delu prvega niza prikradlo nemalo nepotrebnih napak. Ko so fantje pod vodstvom tokratnega kapetana Zajca ugotovili, da se utegne za precej pametnejšo potezo od zgrešenega servisa ali napadalnega udarca izkazati lahak odboj žoge s prsti v nasprotnikovo polje (ekvivalent slednjega bi se v odbojkarskem trenerskem žargonu glasil nekako nekje blizu povedi “Daj žogo čez, pa naj se oni z njo je***o”), so nenadoma že vodili z razliko, ki jim je omogočila, da so niz mirno pripeljali do srečnega konca. Oko pozornega gledalca v lično urejeni športni dvorani mesta Borgoricco pri Padovi z imenom Palazzeto dello sport je lahko zaznalo, da je samooklicani strateg Črnučanov v drugem nizu ponudil priložnost tudi fantom, ki so v nadaljevanju turnirja dobili nekaj manj priložnosti; nikakor ni šlo za potezo, ki bi jo narekovala pretirana trenerjeva usmerjenost k sprenevedavemu zagotavljanju lažne enakovrednosti vseh igralcev v ekipi, pač pa so si vsi, ki so stopili na igrišče, svojo minutažo prislužili s trudom na vsakodnevnih treningih. Vsi “Zmajčki” (merjenje telesne višine na nedavnem testiranju sicer nakazuje, da jim pomanjševalna oblika samostalnika, zapisana pred oklepajem, ne pristaja več tako udobno kot še nekaj mesecev nazaj), ki so stopili na igrišče, so priložnost tudi izkoristili in ekipi z uradnim imenom ACH Ljubljana prinesli prvo zmago na turnirju.

Precej težji test je za Črnučane prišel na vrsto že v obračunu, ki je neposredno sledil omenjenemu z odbojkarji Motte; domačini iz Massanzaga so že na ogrevanju z močnimi udarci dodobra zamajali samozavest naših fantov, pri katerih je bilo skozi celoten potek zanje drugega dvoboja te binkoštne nedelje občutiti pomanjkanje prav tistih vrlin, ki jih sicer krasijo in nemara razlikujejo od kakšne druge izmed preteklih generacij črnuških odbojkarjev: veselja do igre, želje po zmagi in medsebojnega spodbujanja. Gladek poraz z dve proti nič v nizih je bil zgolj logična posledica opisanega začasnega stanja duha v črnuški ekipi, ki pa je, sodeč po začetku za Črnučane tretje, obče gledano pa polfinalne tekme turnirja, ob pogledu na dobro založen pladenj pri kosilu ponovno doseglo zaželene višave. Tokratni kapetan Jerič in soigralci so predvsem z odličnim izvajanjem začetnih udarcev kasnejše zmagovalce turnirja iz Trevisa namreč načeli do mere, ko bi bila uporaba izraza “nagaziti”, sicer še enega iz bogate zakladnice odbojkarskega žargona, pravzaprav povsem na mestu za opis takratnega razmerja moči med našimi fanti in Trevižani. Pri izidu 13:10 za Črnuče pa je Jaka Prevorčnik pri poskusu napadalnega udarca nesrečno pristal na gležnju nasprotnega igralca in na ta način zaključil s svojimi igrami na turnirju, kar se je izkazalo za udarec, od katerega se Ljubljančanom do konca polfinalnega obračuna ni uspelo opomoči.

Z miselnostjo, da je vsekakor precej bolje zaključiti turnir z medaljo – četudi bronasto – okoli vratu kot pa zgolj otožnim pogledom na radosti polna lica italijanskih tekmecev, ko prejemajo medalje najmanj žlahtnega leska, so se Črnučani z na račun Prevorčnikove poškodbe malce premešano udarno postavo lotili dvoboja z zasedbo Agore-Clodie. Resnici na ljubo bi igralce omenjene ekipe v tehničnem smislu v primerjavi z našimi fanti lahko opisali kot precej prikrajšane, vendar pa se ob tem, ko so se Črnučani z zmago z dve proti nič veselili osvojitve tretjega mesta na današnjem turnirju, vsekakor velja spomniti tistega starega, a zato nič manj resničnega slovenskega pregovora o zmagi in prepovedani izpostavitvi le-te podrobnejšemu zobozdravstvenemu pregledu. Ura je 21:54 in sonce bo kaj kmalu zopet v polnem obsegu obsijalo hišo glavnega junaka uvodne povedi tega zapisa…

P.S.: Ob igralcih, omenjenih v zgornjih odstavkih, so nič manj pomembno vlogo v ekipi imeli še Tilen Oberžan, Ivo Senih, Marcel Šarko, Jan-Karel Jančič, Rok Eberl, Alen Hadžić, Žiga Maj Mali in Gaj Elikan.

Zapisal: Jurij Žavbi

You may also like...