V soboto so igrali naši najmlajši

Spet ta sobota…spet odbojka, saj ne, da ne igram rad, ampak zakaj imamo tekme ponoči? In vsi prav dobro vedo, da je sobota zjutraj čas za risanke.

No, karkoli se je zjutraj dogajalo, zdaj sem tu, v garderobi. Nase navlečem dres, uspe mi že v tretjem poizkusu in se lotim vezalk, ki mi vzamejo nekaj več časa.

Na igrišču nas že čaka ekipa Ljubljana Volley. Po tem, ko mi trener še enkrat zaveže vezalke, se lotimo ogrevanja.

Ko se prične tekma, sem že zbran in skoncentriran. Kaj je že rekel, naj lepo sprejmem žogo? Pa saj sem jo, lepo, odkotalila se je v garderobo. Trener ni srečen, baje moram zadeti tistega pri mreži. Aja…

No, ko igra nekako steče in naši starši za nas bučno navijajo, semafor kmalu pokaže 25:19 za Ljubljana volley. Aha, pomeni, da smo prvi niz izgubili. Spet si zavežem vezalke. Se mi zdi, da je trener malo jezen, čeprav nam pravi, da je vse ok in da smo lepo igrali. No, v drugem nizu pokažemo vse kar znamo in gladko zmagamo. V tretjem se lepo borimo, tudi nasprotniki se ne dajo, starši so glasni in skoraj, skoraj, ampak res skoraj bi nam uspelo. Ja, že veste, a ne? Izgubili smo 2:1. Ampak potem gladko premagamo Go volley s 3:0, kljub odvezanim vezalkam. Res je, da sicer niso prišli na tekmo, ampak kaj potem, zmaga je zmaga. Uvrstili smo se v drugi krog repasaža, kar je tudi nekaj.

ACH Zmajčki : Ljubljana volley 1:2 (19:25, 25:05, 24:26)

V Luigiju je bila gneča, ostal sem še brez pice… Sem vedel, da bi bilo bolje, če bi doma gledal Mojstra Miho…

Ampak naslednjič spet pridem in sendvič za trenerja, ki sem ga pozabil v nahrbtniku, bo že počakal 14 dni.

Avtor: Janez Malovič

You may also like...