Še pridejo priložnosti
Nehvaležno, a vendarle visoko 4. mesto v državi! Čestitke igralcem in trenerjema! Naslednjo sezono pa znova v boj!
V nedeljo sem vstal že ob pol petih. Trener je rekel, naj se zbudimo najkasneje ob pol sedmih, ampak jaz nisem mogel spati. Hitro pojem zajtrk in odpeljejo me na Brezovico, kjer moram biti 15 do osmih. Na ogrevanju mi gre dobro, eno žogo sem zabil celo tako, da je padla v polje. Bravo jaz. Ko se začne tekma proti Brezovici, sem pripravljen 110 %. Baje je dovolj 100, ampak potrebno bo več. Prvi niz smo kar dobro začeli, a slabo nadaljevali in gladko izgubili. V drugem nam je šlo bolje, vodili smo do 15. točke, potem pa je šlo vse navzdol. En prestop, zadržana žoga, out… Trener pove, da moramo servis dati v polje in to čez mrežo. Aja… Pa je šla tekma. Nič hudega, baje je bolje zmagati za tretje mesto, kot pa izgubiti v finalu. No, Po tem, ko je Krka izgubila 2:1 proti Ljubljani, smo se mi podali v boj s Krko. Tudi tokrat ni šlo. Po porazu smo bili slabe volje, trenerja nista plesala od sreče, ampak sta nam vseeno rekla, da je vse ok in da se svet ni podrl. Res se ni, ker smo potem dobili pico in Domnova mami je spekla torto. Dobili smo še vrečko z majico, čokolado in bidonom. Konec koncev tale nedelja sploh ni bila slaba, sem pa zelo zaspan…